Idilična vasica, ki v podzemlju hrani temačno skrivnost iz preteklosti (FOTO)

Na prvi pogled se podeželje okoli majhne poljske vasice Pniewo ne zdi nič posebnega. Pokrajina je značilna za regijo Lubuško vojvodstvo; prostrana polja rumenih pridelkov pod širokim nebom, prekinjena le s kakšnim koščkom gozda. Videti je mirno, a se pod površjem skriva temnejša zgodba – nacistično podzemno mesto.

Festungsfront Oder-Warthe-Bogen, znan tudi kot Ostwall, je utrjen podzemni kompleks, zgrajen pred drugo svetovno vojno, ko je nacistični voditelj Adolf Hitler želel zavarovati vzhodno mejo Nemčije pred Poljsko in Sovjetsko zvezo.

Med rekama Odro in Varto, ki danes delno tvorita nemško-poljsko mejo, kompleks ostaja večinoma nedotaknjen. Gre za razvejan labirint predorov, podzemnih železniških postaj, bojnih objektov in mogočnih jaškov, dolgih več kot 30 kilometrov.

Danes se lahko obiskovalci spustijo v to večinoma pozabljeno mojstrovino vojaškega inženirstva. Vojakov, ki so nekoč zasedali te bunkerje, več dolgo ni, prav tako obiskovalcev zabav iz osemdesetih in devetdesetih let, ki so za seboj pustili grafite kot opomnik svojega rajanja. Kompleks pa je medtem dobil nove prebivalce.

Po tem, ko so nacisti leta 1945 območje zapustili, so predore odkrili netopirji in jih prepoznali kot idealno okolje za prezimovanje. Vsako jesen se jih iz vse Srednje Evrope sem preseli do 40.000, kar kompleks uvršča med največje netopirske kolonije v Evropi.

Ambiciozen neuspeh

Zgodba Ostwalla se je sicer začela v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Hitler, takrat že trdno na oblasti, sprožil obsežno kampanjo militarizacije, s čimer je odkrito kršil pogodbe, ki so končale prvo svetovno vojno.

Pozornost je usmeril na Lubuška vrata – območje med rekama Odro in Varto, ki je bilo takrat še vedno del Nemčije – kot kraj, ki ga je treba utrditi. Po mnenju njegovih strategov je bilo varovanje tega koridorja ključnega pomena za zaščito Berlina.

Do leta 1935 so bili načrti za "Utrjeni lok" dokončani, sam Hitler pa je odpotoval v bližnjo Wysoko, da bi projekt tudi osebno potrdil. Gradnja se je začela leto pozneje.

Beseda ambiciozno komajda opiše projekt. Inženirji so si namreč zamislili obrambno linijo, dolgo 80 kilometrov, katere gradnja naj bi trajala vse do leta 1951. Čeprav nikoli ni bila dokončana, je projekt že sodil med najsodobnejše utrdbe na svetu. Samo za osrednji del so uporabili slabih 57.000 kubičnih metrov betona in lahko je sprejel več deset tisoč vojakov.

A prioritete so se spremenile. Do leta 1938 je Nemčija pozornost obrnila proti zahodu, natančneje proti Franciji, in gradnja se je ustavila. Naslednje leto, po invaziji na Poljsko, ki je sprožila drugo svetovno vojno, je Ostwall izgubil svoj strateški pomen.

Kompleks Ostwall je sicer ostal del nacističnega vojaškega stroja, medtem ko je vojna divjala po vsej Evropi. Januarja 1945, ko je Rdeča armada prodirala proti zahodu, so sovjetske sile zavzele linijo v le treh dneh. Podzemno mesto je bilo zapuščeno. Kompleks je nekaj časa vzdrževala poljska vojska, a do šestdesetih let so stroški postali previsoki in predori so bili znova bolj ali manj zapuščeni.

V temi

V 21. stoletju je Ostwall dobil drugo priložnost. S podporo Evropske unije in lokalnim navdušenjem je bil kompleks preoblikovan v destinacijo t. i. temnega turizma. Leta 2011 je svoja vrata odprl Muzej utrjenega območja Międzyrzecz, ki vključuje 30 kilometrov predorov v osrednjem delu kompleksa.

Od zunaj vhodni bunker deluje skoraj kot animirana risanka, s svojimi zelenimi, gobam podobnimi kupolami. V notranjosti je zrak hladen in vlažen, a presenetljivo prijazen za obiskovalce.

"Nacisti so kompleks načrtovali za daljše bivanje vojakov, zato je vse zgrajeno tako, da omogoča čim boljše pogoje za življenje," pojasnjuje vodič v muzeju in lokalni navdušenec nad zgodovino Mikolaj Wiktorowski,

Življenje pod zemljo so deloma poustvarili; lutke v uniformah stražarijo v upravnih prostorih in spalnih nišah, celo pred straniščem, kar obiskovalcem približa vsakodnevni ritem nekdanje, danes izginule garnizije.

Najbolj osupljiv trenutek pa obiskovalce pričaka pri glavnem jašku, in sicer zevajoči prepad, ki se globoko spušča v zemljo. Za nekaj, kar je bilo zgrajeno pred skoraj stoletjem, je to izjemen inženirski dosežek. Spustno stopnišče je zgrajeno s srhljivo natančnostjo, po kateri slovijo številne nacistične megastrukture. Vodi do širokega osrednjega predora, obdanega z železniškimi tiri in cevovodi.

Prežijo v senci

Stati 40 metrov pod zemljo, v hodniku, ki je dovolj velik za vlake in vojaška vozila, je nadrealistično — hkrati vzbuja občudovanje in nelagodje. Bolj, ko se pomikaš v globino, bolj hladno postaja, vzdušje pa spominja na serijo Fallout ali The Last of Us. Ni ne mutantov ne zombijev, a v senci prežijo krilata bitja.

Nihče ne ve natančno, kdaj so netopirji prvič naselili predore, a znanstveniki so kolonije začeli beležiti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes tu prezimuje 12 vrst.

"Netopirji so te prodore odkrili in jih vzljubili zaradi stalne temperature. V kompleks vstopajo skozi površinske bunkerje in prezračevalne jaške," pravi vodič Wiktorowski. "V času zimskega spanja, pozno jeseni in pozimi, lahko njihovo število preseže 40.000."

Za obiskovalce je njihovo prisotnost težko spregledati. Netopirji namreč nenadoma priletijo iz teme, njihovo visoko piskanje pa odmeva od betonskih sten. Drugi visijo negibno s stropov, v globokem spanju. Med sezono prezimovanja muzej sicer omeji dostop, zato da bi jim omogočil mir.

Ljudje iz bunkerjev

Netopirji pa niso edini, ki so si prilastili Ostwall. V poznem 20. stoletju so predori postali dom subkulture, znane kot Bunker People (Ljudje iz bunkerjev, op. p). Gibanje se je začelo prav tukaj, poudarja Mikolaj Wiktorowski. "Začelo se je v zgodnjih osemdesetih letih in doseglo vrhunec konec devetdesetih."

V tem nepričakovanem podzemnem prostoru so prirejali rejve, slavili poroke in se upirali avtoriteti. A labirint je bil tudi nevaren. Vsaj pet ljudi je umrlo v nesrečah – od padcev v jaške do požarov, ki so jih povzročili z malomarnim kajenjem. Grafiti, ki so jih pustili za seboj (ljubezenske izjave, grobi risbe, protikomunistični slogani) še vedno prekrivajo stene in dajejo barvo sicer sivim hodnikom.

"Grafiti so duša tega kraja," ocenjuje Wiktorowski, ki umetnine in napise fotografira in upa, da jih bo nekoč zbral v knjigi. "Brez njih bi imeli le gole, mrtve stene."

Poljska Toskana

Obiskovalci muzeja lahko izbirajo med tremi vodenimi ogledi: kratkim (1,5 ure), dolgim (2,5 ure) in ekstremnim (od 3 do 8 ur). Za dodatno doživetje lahko izberejo tudi vožnjo s podzemnim električnim vlakom ali se popeljejo z vozilom BTR-152, sovjetskim oklepnim transporterjem iz petdesetih let prejšnjega stoletja.

Muzej je danes najbolj obiskana znamenitost v poljski regiji Lubuška. A območje skriva še več presenečenj. Zielona Gora, prestolnica regije, je zaradi svojih vinogradov in pokrajine pogosto imenovana "poljska Toskana". Vsako leto septembra tu poteka vinski festival Winobranie, ki praznuje pridelke iz okoliških 40 vinskih kleti.

In tik pred mestom Świebodzin z razširjenimi rokami stoji kip, ki naj bi bil najvišji kip Jezusa Kristusa na svetu — visok je 52 metrov, skoraj 3 metre več kot njegov slavni dvojnik v Riu de Janeiru.

Tukaj kratke razdalje povezujejo presenetljivo raznolika doživetja: spust v nacistične predore, srečanje z največjo kolonijo netopirjev v Evropi, pogled navzgor proti Jezusu — in na koncu ob večeru kozarec lokalnega vina.

*Avtor: Pavlo Fedikovič/ CNN